Bolečina največkrat ni težava sama po sebi, temveč sporočilo telesa. Večina ljudi bolečino še vedno razume kot nekaj, kar mora čim prej izginiti. Ko nas za ...
Sem Jana.
Dolga leta sem verjela, da je z mojim telesom nekaj narobe.
Bolečina je postala del mojega vsakdana že zelo zgodaj. Kot najstnica sem se soočala z bolečinami v desni nogi, kasneje tudi v desni rami. Leta so me spremljale močne napetosti v vratu. Pogosto sem imela občutek, kot da na hrbtu nosim težak nahrbtnik, ki ga nikoli zares ne odložim.
Sčasoma je bolečina postala del mojega vsakdana. Tako zelo običajen del, da sem skoraj pozabila, kako je živeti brez nje. Naučila sem se živeti z njo, čeprav sem globoko v sebi čutila, da to ne more biti vse, kar mi moje telo lahko ponudi.
Na zunaj sem delovala polna energije. Vedno sem bila radovedna, živela sem v Kolumbiji, veliko potovala po Srednji in Južni Ameriki, jugovzhodni Aziji ter se podala tudi na pot okoli sveta. Vedno me je navduševalo raziskovanje sveta, ljudi in njihovih zgodb.
Kamorkoli sem odšla, je z menoj potovala tudi bolečina. Včasih je bila tiha spremljevalka, drugič me je glasno opomnila, da moje telo ne zmore slediti vsemu, kar si je želelo moje srce.
Iskala sem odgovore na različnih koncih. Obiskovala zdravnike, fizioterapevte in preizkusila številne pristope, ki so obljubljali olajšanje. Za nekaj časa sem ga pogosto tudi občutila, vendar se je bolečina vedno vrnila.
Počasi sem začela sprejemati misel, da imam pač takšno telo. Da bo bolečina vedno del mene in da bom morala preprosto zdržati. Danes vem, da moje telo ni bilo moj sovražnik. Samo zelo dolgo mu oz. si nisem znala prisluhniti.
Dolgo sem živela na avtopilotu
Morda se tudi vi prepoznate v tem.
Služba. Dom. Otroci. Obveznosti. Skrb za druge. Seznam opravil, ki se nikoli zares ne konča.
Tudi sama sem si večkrat rekla: »Še malo stisnem, pa bo.« Vmes pa so dnevi, tedni in leta minevali skoraj neopazno.
Na zunaj sem bila nasmejana in polna energije. V sebi sem postajala vedno bolj utrujena. Danes vem, da nisem bila utrujena samo od dela. Utrudilo me je življenje brez pravega stika s sabo.
Telo me je opozarjalo že dolgo. Jaz pa njegovih sporočil preprosto nisem več prepoznala. No, vsaj dokler se nisem bila prisiljena ustaviti.
Koronsko obdobje je bilo zame prelomnica. Prvič po dolgem času sem si dovolila upočasniti tempo in zares opazovati svoje telo. Takrat sem stopila na pot somatike. Sprva skozi AEQ metodo, kasneje pa sem svoje znanje nadgradila še s somatskim pristopom, dihalnimi praksami in fascialnimi manevri.
Novo znanje je bilo pomembno. Še pomembnejši pa je postal odnos, ki sem ga začela graditi do svojega telesa.
Ko sem začela zares poslušati svoje telo
Začela sem opažati stvari, ki jih prej nisem nikoli opazila.
Kdaj zadržujem dih. Kdaj nezavedno stiskam čeljust.
Kdaj se ramena dvignejo skoraj do ušes.
Kdaj telo postane napeto, še preden se tega zavem sama.
Prav v teh drobnih trenutkih so se začele dogajati največje spremembe.
Počasi sem odkrivala, kako močno so z mojim telesom povezani stres, čustva, življenjski tempo in številni vzorci, ki sem jih leta nosila s seboj.
Danes se počutim bolje kot pred dvajsetimi leti.
Življenje seveda ni popolno. Tudi danes pridejo dnevi, ko me prehiti tempo vsakdana ali me posrkajo obveznosti. Danes veliko hitreje prepoznam, kaj mi telo sporoča. Znam prepoznati njegove signale in si dovoliti, da se pravočasno ustavim.
To je zame največje darilo.
Danes verjamem ...
… da telo vedno govori. Le njegov jezik je drugačen.
Včasih skozi napetosti.
Drugič skozi utrujenost.
Včasih skozi slab spanec, nemir ali bolečino.
Ko se naučimo ta sporočila razumeti, se začne spreminjati tudi naš odnos do sebe.
Če ste se ob moji zgodbi prepoznali, vam želim povedati le eno.
Ni vam treba vsega rešiti danes.
Dovolj je, da naredite prvi korak.
Moja pot znanja in raziskovanja telesa
Moje razumevanje povezave med telesom, umom in notranjim svetom se nenehno poglablja. Moja pot raziskovanja telesa me je v preteklosti vodila skozi izobraževanje v AEQ metodi (s katero nisem več povezana). Danes svojo prakso gradim na širšem somatskem pristopu po principu Thomasa Hanne.
Pri svojem delu povezujem somatsko gibanje, dihalne prakse, telesno zaznavanje ter fascialne manevre po principu Human Garage. Zanimajo me predvsem načini, kako lahko skozi bolj zavesten stik s telesom bolje razumemo svoje vzorce, napetosti in odzive.
Svoje delo namenjam ljudem, ki si želijo bolje razumeti svoje telo, izboljšati svoje počutje, sprostiti notranje napetosti ali pa preprosto ponovno začutiti več stika s seboj.
Kdaj ste nazadnje zares začutili svoje telo?
Na skoraj vse se lahko navadimo Včasih se vprašam, koliko stvari v življenju postane običajnih samo zato, ker trajajo dovolj dolgo. Pred leti sem živela v stano ...
