Bolečina največkrat ni težava sama po sebi, temveč sporočilo telesa.
Večina ljudi bolečino še vedno razume kot nekaj, kar mora čim prej izginiti. Ko nas zaboli križ, vrat ali glava, želimo predvsem, da bolečina mine. Redko pa se vprašamo, zakaj se je sploh pojavila in kaj nam telo s tem pravzaprav želi povedati.
Tudi sama sem dolga leta razmišljala podobno. Bolečina je bila nekaj, proti čemur sem se borila. Poskušala sem jo razumeti, jo utišati, jo za nekaj časa odložiti na stran ali preprosto sprejeti kot del svojega življenja. Šele mnogo kasneje sem začela razmišljati drugače. Danes verjamem, da bolečina največkrat ni naš sovražnik, temveč eden najbolj iskrenih načinov, kako telo komunicira z nami.
Ko telo začne izgubljati ravnovesje
Vsak sistem v naravi si prizadeva za ravnovesje. Enako velja za naše telo. Ves čas se prilagaja spremembam, išče načine, kako ohraniti notranjo stabilnost in nas kljub vsakodnevnim obremenitvam ohranjati v čim boljšem stanju.
Težava nastane takrat, ko telo dlje časa deluje v okoliščinah, ki zanj predstavljajo prevelik napor. Dolgotrajen stres, nenehno hitenje, pomanjkanje počitka, potlačena čustva in življenje, v katerem pogosto skrbimo za vse druge, zase pa nam zmanjka časa, postopoma začnejo spreminjati način delovanja našega telesa.
Ta sprememba se ne zgodi čez noč.
Najprej postanejo ramena nekoliko bolj napeta. Dihanje je vse bolj plitvo. Zjutraj se zbudimo manj spočiti, kot smo bili nekoč. Proti večeru nam zmanjka energije in vse težje se umirimo. Ker se te spremembe dogajajo počasi, jih največkrat razumemo kot nekaj običajnega. Rečemo si, da je pač takšno obdobje ali da bomo počivali, ko bo več časa.
Toda telo ima svojo mejo.
Ko dlje časa preslišimo njegove tišje signale, začne govoriti glasneje. Eden od teh glasnejših signalov je bolečina.
Bolečina je pogosto posledica, ne začetek zgodbe
Pri svojem delu se vedno znova srečujem z ljudmi, ki si želijo predvsem, da bi bolečina čim prej izginila. To je popolnoma razumem, saj sem tudi sama včasih delovanal na enak način. Zelo dobro razumem, da si nihče ne želi živeti z bolečinami ali kroničnimi mišičnimi napetostmi.
Vprašanje pa je, ali je bolečina res težava ali zgolj posledica nečesa, kar se v telesu dogaja že dlje časa.
Predstavljajte si, da se na armaturni plošči vašega avtomobila prižge opozorilna lučka. Večina ljudi ne bi razmišljala o tem, kako odstraniti lučko. Zanimalo bi jih, zakaj se je lučka prižgala in na kakšno pomankljivost vas opozarja.
S telesom pogosto ravnamo drugače.
Poskušamo utišati opozorilni signal, pri tem pa pozabimo raziskati, zakaj se je sploh pojavil.
To seveda ne pomeni, da je bolečino vedno mogoče odpraviti zgolj s spremembo načina življenja ali somatskimi vajami. Bolečina ima lahko različne vzroke in zato je ob vztrajnih ali močnih težavah vedno pomembno poiskati tudi ustrezno zdravstveno obravnavo. Hkrati pa se mi zdi škoda, da se ob tem ne vprašamo tudi, kaj nam telo morda želi povedati.
Kaj imajo pri tem skupnega mišične napetosti in živčni sistem?
Naše telo in živčni sistem sta neločljivo povezana.
Kadar živčni sistem dlje časa zaznava obremenitev, začne telo temu prilagajati svoje delovanje. Mišice ostajajo bolj napete, dihanje postane plitvejše, telo porablja več energije že za osnovne vsakodnevne naloge. Če takšno stanje traja tedne, mesece ali celo leta, ga začnemo doživljati kot nekaj povsem običajnega.
Marsikdo šele na somatskih vajah ugotovi, kako močno stiska čeljust, kako visoko drži ramena ali kako malo sploh zaznava svoje telo. Vsako tovrstno spoznanje je dobrodošlo, saj nam omogoča, da se sploh zavemo, kako se je naše telo skozi leta naučilo živeti v stanju povečane pripravljenosti.
Somatika izhaja prav iz tega razumevanja. Ne poskuša telesa popraviti, ampak mu pomaga ponovno vzpostaviti boljši stik s samim seboj. S pomočjo zavestnega gibanja, zaznavanja telesa in dihanja postopoma razvijamo sposobnost, da prepoznamo napetosti, jih bolje razumemo in telesu omogočimo več ravnovesja.
Koliko časa že živite na avtopilotu?
Mislim, da je to eno najtežjih vprašanj, ki si jih lahko zastavimo, saj odgovor nanj pogosto ni prijeten.
Kolikokrat ste v zadnjem letu res začutili svoje telo?
Ne takrat, ko vas je bolelo, ampak takrat, ko ste se počutili lahkotno.
Kolikokrat ste opazili svoj dih?
Kolikokrat ste si dovolili počivati brez občutka krivde?
Veliko žensk, s katerimi se srečujem, živi z občutkom, da morajo ves čas nekaj urejati, skrbeti za druge in biti na voljo. Telo se temu prilagodi. Postane učinkovito, vzdržljivo in tiho. Vendar ima tudi takšna prilagoditev svojo ceno.
Pogosto jo plačamo prav z izgubo stika s sabo.
Morda telo ne potrebuje še enega boja
Danes na bolečino gledam bistveno drugače kot nekoč.
Ne me narobe razumeti – bolečine ne želim romantizirati. Še vedno je neprijetna in lahko zelo omejujoča. Vem pa, da mi je prav bolečina pomagala razumeti nekaj, česar prej nisem znala videti.
Telo ni delovalo proti meni.
Skušalo me je zaščititi.
Skušalo me je upočasniti.
Skušalo mi je pokazati, da način, kako živim, zanj ni več vzdržen.
To spoznanje je spremenilo predvsem moj odnos do telesa. Namesto da bi se z njim borila (in s tem borila proti sebi), sem se ga začela učiti poslušati.
In morda je prav to prvi korak, ki ga lahko naredi vsak od nas.
Ne da bolečino takoj utišamo.
Ampak da se za trenutek ustavimo in se vprašamo:
Kaj mi moje telo danes želi povedati?
Če vas zanima, kako lahko somatsko gibanje in dihalne prakse pomagajo pri ponovnem vzpostavljanju stika s telesom ter podpirajo regulacijo živčnega sistema, vas vabim, da raziščete vsebine na spletni strani Soma Ravnovesje ali se mi pridružite na enem od programov.
5 načinov, kako somatika podpira živčni sistem
Somatika, regulacija živčnega sistema in vagusni živec V zadnjih letih se vse pogosteje srečujemo z izrazi, kot so somatika, regulacija živčnega sistema in ...
Ste tudi vi pod pritiskom kot steklenica Radenske?
Radenska in pritisk: umetnost uravnoteževanja notranjega in zunanjega pritiska Ali ste se kdaj vprašali, kako bi izgledal pritisk, če bi ga lahko držali v r ...
Add a Comment