Na skoraj vse se lahko navadimo
Včasih se vprašam, koliko stvari v življenju postane običajnih samo zato, ker trajajo dovolj dolgo.
Pred leti sem živela v stanovanju ob precej prometni Celovški cesti. Prvih nekaj noči sem poslušala vsak avtobus, vsak motor in vsak tovornjak. Zdelo se mi je, da ob takšnem hrupu nikoli ne bom mogla spati. Čez nekaj tednov sem ugotovila, da zvokov skoraj ne slišim več. Ne zato, ker bi jih bilo manj. Samo tako dolgo so bili del mojega vsakdana, da jih skoraj nisem več opazila.
Na to se večkrat spomnim. Ne toliko zaradi ceste, ampak zato, ker me vedno znova spomni, kako hitro se človek navadi stvari, ki jih je na začetku zelo dobro čutil.
Vedno bolj razmišljam, da se človek ne navadi samo na svet okoli sebe. Navadi se tudi nase. Na način, kako živi. Kako razmišlja. Kako diha. In ravno zato včasih najtežje opazimo spremembe, ki se dogajajo v nas.
Dolga leta sem bila prepričana, da svoje telo dobro poznam. Če bi me kdo vprašal, kako sem, bi brez večjega razmišljanja odgovorila, da dobro. Res je, da me je tu in tam bolela rama, da sem imela napet vrat in da sem bila proti večeru pogosto utrujena, vendar se mi to ni zdelo nič posebnega. Zdelo se mi je, da tako pač živijo odrasli ljudje.
Šele veliko pozneje sem ugotovila, da sem telesu ves čas postavljala isto vprašanje. Ali me boli? Nikoli pa ga nisem vprašala, kako je.
Ta misel se mi še danes zdi nenavadna.
Ko srečamo prijateljico, ki je že dolgo nismo videli, nas ne zanima samo, ali je zdrava. Zanima nas, kako živi, kaj jo razveseljuje, kaj jo skrbi in kaj se je v tem času spremenilo. Odnos se ne gradi samo takrat, ko gre nekaj narobe. Gradi se tudi skozi vse tisto, kar se dogaja vmes.
Mislim, da sem bila do svojega telesa precej manj radovedna.
Ko telo govori potiho
Opazila sem ga predvsem takrat, ko je postalo dovolj glasno. Če sem med delom zadrževala dih, sem bila prepričana, da sem samo zbrana. Napeta ramena sem pripisala delu za računalnikom. Utrujenost sem razložila z napornim tednom. Za skoraj vsako stvar sem našla razlago in nobena od njih se mi ni zdela napačna.
Nekega dne sem pomislila, da mogoče sploh ni težava v posameznih stvareh. Kaj pa, če je težava v tem, da jih nikoli nisem pogledala skupaj?
To vprašanje mi ni bilo všeč.
Če bi nanj odgovorila iskreno, bi morala priznati, da telo name ni čakalo šele takrat, ko je začelo boleti. Ves čas mi je nekaj sporočalo. Samo jaz sem znala poslušati predvsem takrat, ko je govorilo dovolj glasno.
Kasneje sem začela drugače razmišljati tudi o napetosti. Dolgo sem verjela, da je to nekaj, kar pride in mine. Danes se mi zdi, da se napetost veliko pogosteje naseli počasi. Telo se medtem ves čas prilagaja življenju, ki ga živimo. Ko sem to začela bolje razumeti, sem izvedela, da podobno deluje tudi naš avtonomni živčni sistem. Njegova naloga ni odločati, ali živimo dobro ali slabo. Poskuša se prilagoditi razmeram, v katerih živimo. Če je hitenje dolgo del našega vsakdana, začne tudi to sprejemati kot nekaj običajnega.
Takrat sem se spomnila izraza entropija, ki opisuje postopne spremembe v sistemu. Ne zaradi fizike, ampak zato, ker me je spomnil na življenje. Skoraj nič pomembnega se ne zgodi čez noč. Veliko več se spremeni tako počasi, da spremembe opazimo šele, ko pogledamo nazaj.
Vprašanja, ki jih telesu redko postavimo
Od takrat se veliko manj sprašujem, zakaj me nekaj boli. Veliko bolj me zanima, kaj vse sem preslišala, še preden je bolečina sploh postala potrebna.
Ko sem ugotovila, da mi iskanje vedno novih rešitev ne prinaša odgovora, sem začela iskati drugačna vprašanja. Takrat sem začela raziskovati tudi somatiko. Prišla je kot tiho povabilo, da se za trenutek ustavim in svoje telo začnem poslušati nekoliko drugače.
Na veliko vprašanj še vedno nimam odgovora. In vedno manj me moti, da je tako.
Veliko bolj me zanima, ali bom naslednjič svoje telo opazila že takrat, ko bo govorilo potiho.
Vici o PMS-ju in tečnih ženskah so naredili veliko škode!
Vici o PMS-ju in tečnih ženskah so naredili veliko škode! Vloga počitka pri menstrualnem ciklu
Ste tudi vi pod pritiskom kot steklenica Radenske?
Radenska in pritisk: umetnost uravnoteževanja notranjega in zunanjega pritiska Ali ste se kdaj vprašali, kako bi izgledal pritisk, če bi ga lahko držali v r ...
Add a Comment