Somatika, vaje iz somatike

5 načinov, kako somatika podpira živčni sistem

Somatika, regulacija živčnega sistema in vagusni živec

V zadnjih letih se vse pogosteje srečujemo z izrazi, kot so somatika, regulacija živčnega sistema in vagusni živec. O njih govorijo terapevti, fizioterapevti, psihologi in učitelji gibanja, hkrati pa se pojavljajo tudi na družbenih omrežjih.

Čeprav so ti izrazi postali zelo priljubljeni, pogosto niso dobro razloženi. Zato marsikdo še vedno ne ve, kaj somatika sploh je in zakaj jo vedno več ljudi vključuje v svoje vsakdanje življenje.

Ko govorimo o regulaciji živčnega sistema, imamo največkrat v mislih avtonomni živčni sistem. To je del živčnega sistema, ki brez našega zavestnega nadzora uravnava dihanje, srčni utrip, prebavo in odzivanje na stres. 

Somatika temelji na razumevanju, da telo in živčni sistem ves čas sodelujeta. Način, kako dihamo, se gibamo in zaznavamo svoje telo, je tesno povezan z načinom, kako se odzivamo na vsakodnevne obremenitve.

Ne gre za hitro rešitev ali čudežno metodo. Gre za proces ponovnega razvijanja stika s telesom.

Spodaj predstavljam pet načinov, kako lahko somatsko gibanje in dihalne prakse podpirajo delovanje živčnega sistema.

Somatika, ravnovesje

1. Somatika razvija boljši stik s telesom

Večina ljudi opazi svoje telo šele takrat, ko začne boleti. Somatika nas spodbuja, da telo začnemo zaznavati že veliko prej.

Pri počasnem in zavestnem gibanju svojo pozornost usmerjamo na občutke v telesu. Začnemo opažati napetosti, položaj telesa, kakovost dihanja in način gibanja, ki jih prej pogosto sploh nismo zaznali.

V strokovni literaturi to sposobnost imenujemo interocepcija, kar pomeni zaznavanje notranjih občutkov telesa. Raziskave kažejo, da je bolj razvito telesno zavedanje povezano z boljšo sposobnostjo uravnavanja stresa in čustev.

2. Pomaga prej prepoznati mišične napetosti

Mišične napetosti običajno ne nastanejo čez noč. Pogosto se razvijajo postopoma, zato jih začnemo doživljati kot nekaj običajnega. Somatsko gibanje ne poskuša napetosti na silo odpraviti. Veliko pomembneje je, da jih najprej sploh opazimo.

Ko začnemo bolje zaznavati svoje telo, lažje prepoznamo, kdaj nezavedno dvigujemo ramena, stiskamo čeljust, zadržujemo dih ali sedimo v položajih, ki telo dodatno obremenjujejo.

Prav to zavedanje je pogosto prvi korak k dolgoročnim spremembam.

Somatika nas ne uči, kako nadzorovati telo. Uči nas, kako ga ponovno začeti zaznavati.

3. Somatsko gibanje in dihanje podpirata regulacijo živčnega sistema

Avtonomni živčni sistem skrbi za številne procese, ki potekajo brez našega zavestnega nadzora, med drugim za dihanje, srčni utrip in odzivanje na stres.

Avtonomni živčni sistem sestavljata dva glavna dela. Simpatični živčni sistem telo pripravlja na dejavnost, ukrepanje in odziv na izzive, medtem ko parasimpatični živčni sistem podpira počitek, regeneracijo in obnovo. Oba sta pomembna in oba potrebujemo. Težava nastane predvsem takrat, ko telo dlje časa ostaja v stanju povečane pripravljenosti ter težje prehaja nazaj v stanje umirjenosti.

Pomemben del parasimpatičnega živčnega sistema predstavlja tudi vagusni živec. Gre za enega najdaljših možganskih živcev, ki povezuje možgane z mnogimi organi v telesu, med drugim s srcem, pljuči in prebavili. Sodeluje pri številnih procesih, ki so povezani z umirjanjem organizma, dihanjem, prebavo in občutkom notranjega ravnovesja. Prav zato se v zadnjih letih o njem veliko govori tudi na področju somatike in drugih pristopov, ki poudarjajo pomen telesnega zavedanja.

Ko smo dlje časa pod obremenitvijo, se to pogosto odraža tudi v našem dihanju. Dih postane hitrejši, plitvejši ali pa ga začnemo nezavedno zadrževati. Počasnejše in bolj zavestno dihanje ni namenjeno temu, da bi »izklopili stres«. Telesu predvsem ponudimo pogoje, v katerih se lahko postopoma ponovno umiri, prilagodi in vzpostavi več notranjega ravnovesja.

Zato danes številni strokovnjaki somatske prakse vključujejo kot podporo pri obvladovanju kroničnega stresa.

Avtonomni živčni sistem skrbi za številne procese, ki potekajo brez našega zavestnega nadzora, med drugim za dihanje, srčni utrip in odzivanje na stres.

4. Somatika spodbuja večjo prožnost, ne popolnosti

Veliko ljudi išče način, kako bi bilo njihovo telo ves čas sproščeno. V resnici pa naš cilj ni popolna sproščenost. Zdravo telo se zna prilagajati. Včasih potrebuje več energije in aktivnosti, drugič več počitka in umiritve. Podobno velja tudi za živčni sistem. Somatika spodbuja večjo sposobnost prilagajanja različnim življenjskim situacijam, ne pa iskanja enega “pravilnega” stanja telesa. Prav ta prožnost postaja ena najpomembnejših tem sodobnih raziskav na področju zdravja in dobrega počutja.

5. Pomaga graditi več občutka varnosti v telesu

Somatika, ravnovesje

Ko se v telesu počutimo varneje, se lažje sprostimo, lažje dihamo in pogosto tudi lažje zaznavamo svoje potrebe. Somatske prakse zato ne temeljijo na premagovanju telesa ali preseganju njegovih meja, ampak na razvijanju sodelovanja z njim. Veliko ljudi po rednem izvajanju somatskega gibanja opisuje, da se bolje zavedajo svojega telesa, lažje opazijo prve znake preobremenjenosti in hitreje prepoznajo, kdaj potrebujejo počitek.

Takšne spremembe običajno ne nastanejo čez noč, temveč postopoma, skozi redno prakso.

Majhni koraki pogosto naredijo največjo razliko

Čeprav danes o živčnem sistemu in vagusnem živcu slišimo vse pogosteje, ostaja bistvo somatike zelo preprosto. Ne gre za iskanje popolnega telesa ali popolne sproščenosti. Gre za razvijanje sposobnosti, da svoje telo bolje razumemo, ga pravočasno slišimo in se nanj odzovemo z več pozornosti.

Somatika predvsem ne obljublja hitrih rešitev. Ne obljublja življenja brez stresa ali popolnoma sproščenega telesa. Lahko pa nam pomaga razvijati nekaj, kar v hitrem tempu vsakdana pogosto izgubimo – sposobnost, da svoje telo opazimo, razumemo in se nanj odzovemo nekoliko prej.

Prav v tem je njena največja vrednost.

Izkušnja ene izmed udeleženk:

Živjo, ufff. Veliko je za napisati pa še ne vem kako bi napisala. Veliko sem se naučila - predvsem o sebi in o svojem tempu vsakdana, ko kar bezljam naokoli. Predvsem sem si odprla oči, da moram začeti biti bolj potrpežljiva s seboj kar mi je še vedno ful težko. Ampak ok – počasi, kot si rekla. Bolje razumem kako pomembni so občutki in kako jih sploh zaznavam v telesu. Me pa vaje umirijo... po vajah tudi bolje spim.   Anja Š.

Comments are closed.